Najboljše družabne igre

Pri nas doma bi brez družabnih iger verjetno precej težko preživeli dolge zimske popoldneve, pa tudi dopust na morju ter na smučanju bi bil precej bolj dolgočasen. Kadar imamo vsi čas, tako midva z možem kot vsi trije otroci, se namreč nikoli ne posedemo pred televizijo – raje se družimo, zabavamo in pogovarjamo, zraven pa igramo družabne igre. Ugotovili smo, da je to odlično zagotovilo, da smo zares skupaj. Da se skupaj smejimo in da je družinski čas zares nekaj, česar se bomo tudi čez mnogo let še vedno spominjali.
Katere družabne igre imamo najraje? Res je, kar nekaj jih imamo doma, saj je bilo treba težavnost iger prilagajati predvsem starosti otrok – in ker je med tremi otroci šest let razlike, je treba imeti vedno na zalogi lažje igre, ki jih lahko igramo vsi, kot tudi tiste bolj zahtevne, ki jih najmlajši pri petih letih, ali pa tudi srednji otrok pri sedmih letih še ne moreta igrati – te igramo samo z najstarejšo, ki ima deset let, ali pa jih ta igra s svojimi prijatelji. (Mimogrede, ravno zaradi našega zajetnega kupa družabnih iger ti z veseljem prihajajo na obiske oziroma igralne urice.)
Naše igre so se začele s klasiko – sprva smo igrali spomin in domine, saj malčki še ne znajo šteti. Ko je hči začela šteti, smo presedlali na človek ne jezi se. Potem je sledilo potapljanje ladjic. In nato … Nato so sledile še precej bolj zabavne igre, na primer Ekec pekec, ki je nekakšna mešanica iger spomin in človek ne jezi se, igrali smo Črnega Petra, duhca, račke, Loti Karoti … Najstarejša se je enostavnih iger, ki so primerne tudi za njena mlajša bratca, sedaj že naveličala. Namesto enostavnih igric želi zdaj večkrat igrati activity, monopoli ali razne kvize. In kadar si z možem ne moreva vzeti časa, da bi se igrala zgolj z njo, saj si tudi bratca želita pozornosti? Takrat vsaj eden od naju z njo igra šah, kadar tudi to ne gre, pa se seveda zatečemo k rešitvi vseh staršev: k tabličnemu računalniku. Na njem lahko rešuje sudoku, ki ga obožuje, ali pa igra kakšno igrico, ki pa je pravo nasprotje od klasičnih družabnih iger – ne spodbuja namreč druženja in družabnosti, temveč gre za »solo« preživljanje časa. A nič hudega. Mislim, da računalniki v zmernih količinah ne škodujejo, in tudi takšna zabava je lahko precej poučna in pomaga širiti obzorja. In poleg zabave je prav splošna razgledanost tisto, k čemur naj bi pomagale družabne in računalniške igre. Najprej naučijo šteti, poznati barve in oblike, nato pa zahtevajo vse več znanja in vse več spretnosti, ki jih lahko vadimo in krepimo, ne da bi se pri tem sploh zavedali, da se učimo, zato so otroške igrače tako zelo pomembne.
Družabne igre (http://www.chebeltza.com/lesene-in-druge-igrace/druzabne-igre.html), ki nas znajo tako nasmejati kot naučiti kaj pametnega, pa so seveda najboljše.

Leave a Reply